Planet Zemlja, 2027-2070.
Na neznano vedno gledamo s strahom. Kaj se bo zgodilo po odločitvi o kolonizaciji Marsa? Kako bo ta odločitev vplivala na nasa zivljenja, na nas Zemljane? Vrsta vprasanj, ki po eni strani silijo k razmisljanju, po drugi strani pa jih strasijo. Ali ne bi bilo pametneje pustiti stvari tako, kot so? Ali ne bi bilo bolje najprej resiti naso Zemljo pred uničenjem in sele nato sprejeti tako pomembne ukrepe za človestvo? Najboljsa resitev je morda previden pristop. Človestvo lahko razvije program v naravnem in naravnem tempu za toliko tehnologije, kolikor je na voljo. Prvi ljudje naj bi na marsovsko ozemlje stopili več let po izgradnji organiziranih raziskovalnih postaj, ki jih bodo vodili roboti in brezpilotna letala.
Če Mars ni naseljen, bi si ga morale razdeliti drzave. Ker Mars ne pripada Marsovcem, mora pripadati Zemljanom. Tako razmisljajo ljudje. Ta planet je treba razdeliti "pravično". Vendar te besede ne znajo ceniti niti najboljsi pogajalci. Kaj je lahko posteno za nekaj drzav, ki si zelijo prisvojiti vse bogastvo samo zato, ker lahko same ali v povezavi z drugimi dosezejo Mars z medplanetarnimi transportnimi ladjami? Začetek vsakega pogajanja ovira poskus nekaterih zasebnih subjektov ali korporacij, da bi razpravo usmerile v kot in prevzele levji delez pogajanj. Politika majhnih korakov je tehnika, s katero se zelijo vključiti v razpravo, ki vključuje drzave, ne posameznike.
Ali so ljudje sposobni premagati globok strah, ki ga čutijo, ko se pojavi nekaj novega? Ali bodo ljudje lahko nasli dom zase in za svojo druzino, ko bodo prispeli na Mars?
Planet Mars, tukaj je mozna zgodovina, ki jo je treba se napisati.